Čeprav jih občudujem, me delo, kot ga imajo gasilci, nikoli ni zanimalo. Poznam kar nekaj ljudi, ki se s tem ukvarja, in kadarkoli mi pripovedujejo kakšne zgodbe o intervencijah, takoj pomislim, da meni ne bi uspelo biti koristna tam. Delo je zelo stresno in težko. Nikoli pa nisem od znancev, ki so gasilci dobila občutek, da bi jim bilo takšno delo odveč. Meni vsekakor bi bilo, zato pa nisem ena izmed njih. Ampak vsaj si najde svoj poklic, ki ga bo delal v življenju, kajne?
Jaz sem si svojega nekako našla in to delo je na toplem in udobnem v pisarni in mislim, da se mi nikamor drugam kaj preveč ne mudi. Po svoje ima terensko delo, kot ga imajo gasilci lahko tudi zelo prijetno, ker vem, da nimajo vedno le težke in stresne intervencije ampak vseeno. Takrat, ko je situacija bolj resna, vsekakor udobna pisarna vedno odtehta.
Poznam tudi kar nekaj žensk, ki so se odločile za ta poklic. Ampak te imajo nekoga v družini, ki je to delo opravljal in seveda so se tako navdušile nad delom, ki ga opravljajo gasilci, saj so bile od majhnega v stiku s tem. Po svoje je prav zanimivo, kako se vsak na drugačen način odloči, kaj si želi delati v življenju. Eni vedo že zelo zgodaj. Drugi potrebujejo zelo dolg časa, da odkrijejo, kaj bodo delali v življenju. Nekateri pa nikoli ne odkrijejo, kaj je tisto, kar jih pravzaprav veseli in samo opravljajo neko delo, ker morajo opravljati neko delo. No, takšni zagotovo gasilci nikoli ne postanejo, kar je po svoje zelo dobro. Mislim, da si nihče ne bi želel, da bi ga iz težke situacije reševal gasilec, ki opravlja to delo, ker ga mora. In zato je zelo pomembno, da so gasilci tisi ljudje, ki si to delo resnično želijo in nihče drug.
